Kdo sploh sem?
To je vprašanje, ki si ga zadnje čase postavljam!
Ne iz prostora obupa, izgubljenosti in brezizhodnosti ampak iz prostora radovednosti odkrivanja sebe kot bitja.
Lahko bi se definirala in identificirala v marsikateri vlogi, ki sem jo privzela v življenju. Vlogi hčerke, sestre, prijateljice, mame, partnerke, zaposlene, podjetnice, facilitatorke in še in še bi lahko naštevala. Sem vse to in še mnogo več!
Kaj, če se ne bi več definirali, kdo smo? Kaj bi to ustvarilo v našem svetu? Za naš svet in naše življenje? Ter za naš planet?
Kaj če je to, da se definiramo ena največjih omejitev, ki smo jih privzeli, da bi lahko pripadali nekomu ali nečemu? Da bi lahko bili vse drugo, kot to, kar v resnici smo?
Koliko pogledov so nam vsilili, projecirali na nas, da moramo biti nekdo? Kaj, če smo lahko veliko več? Kaj, če smo veliko več? Kot bitje smo vse. In lahko imamo vse. Kot oseba se identificiramo v neko identiteto, osebnost, ki sploh ni naša. Ki je skupek vsega, kar so nam drugi povedali, da naj bi bili. Kar so nas drugi naučili, kaj naj bi bili!
Koliko različnih osebnosti smo ustvarili, da lahko igramo vse te vloge? In ali ste/smo zadovoljni s tem?
Kako bi bilo, če bi bili to, kar v resnici ste? Kot bitje? Da bi lahko bili z vsem in vsakomer VI?
Brez maske, brez različnih osebnosti, ki ste jih ustvarili za vsako vlogo, brez pretvarjanja, brez potrebe, da bi drugim ugajali?
A ste se kdaj vprašali, zakaj ste tukaj na tem čudovitem planetu?
Jaz sem se! In odgovor je bil – da pomagam drugim ljudem, da jim prispevam. Zato sem tudi izbrala poklic, ki sem ga izbrala. Vse lepo in prav. Prav lepo je prispevat drugim.
Vendar pa sem se v tem izgubila….izgubila sem sebe….potrebe drugih ljudi sem postavila pred svoje potrebe in želje. Počasi a vztrajno je moja lučka vedno manj svetila…dokler nisem bila samo senca sebe…senca tega, kar sem nekoč nekdaj bila.
Začela sem spoznavati, da več kot dajem, več ljudje zahtevajo od mene. Ves čas so premikali meje…nikoli jim ni bilo dovolj in jaz sem še vedno naivno vztrajala pri mojem «poslanstvu« pomagati drugim. Samo še to in še to in še to naredim, pa bo vse ok. Pa je bilo ok? Ne, ni bilo. Znašla sem se na robu izgorelosti in sem vedela, da je čas da nekaj spremenim!
A se najdete v tej zgodbi?
Koliko od vas funkcionira iz tega prostora? Pa deluje za vas?
Počasi sem začela spoznavati, da obstajajo ljudje, ki samo jemljejo….tako v osebnem življenju kot v poslovnem svetu.
Spoznavati sem začela, da ljudje izkoriščajo mojo dobroto in pripravljenost pomagati. Da brez sramu jemljejo, jemljejo, jemljejo in jim je važna samo ena stvar – kaj oni dobijo! Da počnejo, kar želijo, ne ozirajoč se na nikogar, še najmanj name…
Počasi sem začela spoznavati, da ne glede na to, kaj vse naredim, za nekatere to še vedno ne bo dovolj. Še vedno me bodo sodili, še vedno bodo hoteli več…
Počasi sem začela opuščati zamisel, da bom vsem všeč, da bom lahko vsem ustregla in vse »rešila«.
Z leti sem prišla do različnih spoznanj, uvidov in zavedanja, kaj je tisto, kar res šteje!
In to sem JAZ. Jaz sem tista, ki mora sebe postaviti na prvo mesto…jaz sem tista, ki lahko prispeva drugim, pa se pri tem ne rabi odpovedati sebi. Jaz sem tista, ki ima škarje in platno mojega življenja v rokih. Jaz sem tista, ki ustvarja moje življenje. In nihče drug.
Ljudje, ki so okoli mene lahko pridejo in grejo brez drame, če sem jaz to, kar v resnici sem. Bitje, ki ima svoje lastno zavedanje in zaznavanje sveta okoli mene. Onkraj vseh osebnosti, ki sem jih ustvarila za interakcijo z drugimi ljudmi. In če izberem zase, to ne pomeni, da izključim kogarkoli ali karkoli. Izberem to, kar deluje. ZAME. Onkraj projekcij in pričakovanj ter potreb drugih ljudi. In zato sem tukaj. V prvi vrsti zame in da ustvarim to, kar bi rada ustvarila. Svet kot bolj zavestno mesto, kjer je vsakdo lahko to, kar je. In to ni neka pravljica in izmišljen koncept, nekaj nemogočega. Vse se začne in konča pri nas. Naš pogled ustvarja našo resničnost. In to kar vemo, to kar se zavedamo in s čemer smo energijsko usklajeni, to lahko ustvarimo. Smo smo sprememba, ki jo svet sedaj potrebuje.
In ja…marsikdo vas bo naredil za napačne, zasanjane, nerealne, ….. Veste kaj…tudi prav! Njegov pogled, ki je mimogrede….samo zanimiv pogled! In nič drugega!
Že zelo dolgo vem, da ne morem biti vsem všeč in tudi tega si ne izbiram več, saj se nisem več voljna odpovedati sebi.
Vedno bolj spoznavam kdo sem, onkraj vseh osebnosti in si postajam vedno bolj všeč!
Je pa res, da je velikokrat lažje pogledati k »sosedu« kot pa pogledati sebe z vsemi slabostmi, napakami in ter tako lepimi kot grdimi stvarmi.
Za to je potreben pogum in predanost sebi!
Ste tako pogumni, da greste na to popotovanje, ki ne bo nikoli ravno začrtana pot, ampak vijugasta pot z vzponi in padci?
Popotovanje polno čudežev in čarobnosti, novih zavedanj, pa tudi neudobja, ki je prisotno, ko se stvari dinamično spreminjajo?
Je sedaj čas in prostor za to?
Je sedaj čas in prostor…ZA VAS?
Kaj vas še pritegne?
